Preprosto Sabina Rozman, to sem jaz, skromna in poštena, z željo, da vam pomagam. Sama predvsem mamica trem otrokom in tudi srečna, zadovoljna v partnerstvu s svojim možem.
Rada potujem, rišem, pišem in veliko berem. Se neprestano izobražujem na področju naravnega zdravljenja in razumevanja človeške duše in narave.
Življenje mi enostavno pomeni radost in veselje.
A vedno ni bilo tako, za mano so naporna leta učenja, učenja na izkušnjah. Izkušnje bi me zaznamovale, če ne bi poslušala svojega srca in šla po poti na kateri sem sedaj. Če bi imela takrat možnost, da mi kdo pove, kam in kako mi je namenjeno, bi mu bila nadvse hvaležna. Šele sedaj razumem, da je vsa pot samo moja.
Prvič sem se poročila zelo mlada in ko sem dopolnila 29 let, je prvi mož umrl. Dolgo sem jokala, hotela oditi daleč stran – v tujino. A tega nisem uspela uresničiti, razen potovanj.
Nato sem spoznala krasnega moškega, in si začela z njim ustvarjati družino. Le to me je takrat impresioniralo. A kaj kmalu sem ugotovila, da me ne razume, vsaj tako sem verjela.
Dolga leta sem se počutila ujeto, ujeto v primežu usode in karme. In večna vprašanja zakaj jaz, zakaj se vse to dogaja meni, zakaj so drugi tako kruti, zakaj me nihče ne razume?
Slaba volja, očitki, v pomanjkanju časa in denarja, so se dogajale stvari, ki si jih nihče ne zasluži. Jokala sem skoraj vsak dan. V meni ni bilo veselja do ničesar.
Sama z majhnim otrokom in noseča drugič, sem preživljala travmo, ko sem izvedela, da me mož vara. Ni bilo prvič, da sem bila razočarana nad moškim.
Kljub vztrajanju in trudu, se je nezaupanje kopičilo. Strah je bil tako močan, da me je čisto okupiral. Ves čas sem bila na preži. Tudi njemu je vse skupaj že presedalo. Vsakodnevni očitki in žaljivke so bile na dnevnem redu. Kako je to vplivalo na otroke, si ne upam, niti pomisliti.
Tudi v službi je šlo vse navzdol. A je vsemu navkljub prišel še tretji otrok. Iti ali ostati? Kam, Kako? So bila stalna vprašanja. Zamotila sem se z mislimi, da je vse moje početje namenjeno enemu samemu cilju, da ga čim prej zapustim.
Izgubila sem se in spet nisem videla poti naprej. V obupu sem se podala na neznano pot, ki se je kazala kot luč na koncu tunela.
Kar kmalu sem osvetlila svoje življenje in posijalo je tudi na najino partnerstvo, bolj kot vse na svetu verjamem in vem, da bova srečna do konca svojih dni.
A se sliši kot pravljica? Ampak je resnična. In tudi vam se lahko vaša pravljica uresniči.